Sončnice...


Iščem najlepšo Sončnico. Te rože, ki se obračajo za soncem v vročem poletju mi pripeljejo nasmeh na obraz vsakič, ko jih vidim. Še posebej v teh bolniških dneh.. Te so iz našega nasada. Sam jim nekaj manjka... Tako da še vedno iščem popolno Sončnco, ki bi mi prinašala sonce...

Nekje blizu...





Nesreče v gorah- nesreče v visokogorju

Datum: 6.7.2008

Ob 12.29 si je v Kranjski gori pri plezanju v severni steni Male Mojstrovke planinec poškodoval ključnico, roko in dobil močan udarec v glavo. Posredovali so reševalci Postaje GRS Kranjska gora in helikopter Slovenske vojske s posadko za reševanje v gorah. Poškodovanemu je bila na kraju nudena medicinska pomoč, nato pa je bil s helikopterjem prepeljan v jeseniško bolnišnico.
(objava na strani URSZR)


...začelo pa se je mnogo bolj nedolžno...
Po sobotni noči, ki smo jo prespali v bivaku Pod srcem, kjer smo čakali, da preneha deževati, da bi se podali v Špikovo steno, pa se to ni zgodilo, nam je ostalo kar nekaj preveč energije. Niti plavanje na Bledu nas ni pomirilo. Zato sem za nedeljo poklical Tjašo in podala sva se v Nad šitom glava, plezat Albinco.
Malo iskanja vstopa, študiranje skice in opisa, potem pa naprej v smer.
Postregla je z dvema kar zahtevnima raztežajema, ki sta bila malo mokra in nekaj lažjih odsekov. Pred mano je bil še zadnji zahtevnejši raztežaj in oporno sem se spravil plezati navpično lusko. Stopi za noge so bili minimalni in povečini mokri, zato sem stopal na trenje in več pozornosti posvečal luski, ki je omogočala dober prijem. Nekaj težav mi je povzročalo vpenjanje klinov, ki so bili na notranji strani luske. Da bi imel čim manj trenja sem vpenjal 120cm dolge komplete. Tik pod vrhom, na prehodu iz luske, dva metra nad zadnjim klinom, odkoder sem že videl novo varovališče na polici nad lusko, sem storil usodno napako. Stisnil sem se bolj ob ploščo in iskal oprimek znotraj luske. Našel sem ga in ko sem ga počasi obremenjeval je popustil in ko sem izgubil trenje na plezalkah sem z njim v roki poletel proti tlemi...
Kaj mi je šlo takrat po glavi? Ne vem, morda presenečenje, morda strah ob občutku pada, zagotovo pa mi je v glavi izzvenel strašni zvok, ko je klin po žvenketal po oponki, ko ga je vzvod, ki sem ga ustvaril z dolgimi komplet, čez lusko in v kombinaciji mojega sunka potegnil iz razpoke. Ta zvok je še dolgo zvenel v moji glavi... Ostali spomini niso tako močni. Padec na polico, drsenje po plati in ob visenje 50m nižje, z vrvjo ovito okoli noge in stegna in drugo vrvjo ovito čez prsni koš, ki mi je onemogočala normalno dihanje. Za trenutek sem samo visel in si bistril glavo, lovil misli. Potem sem zadihal. Hropeče sem se začel odmotavati iz dušečega objema vrvi. Zaklical sem Tjaši naj me spusti za kak meter saj sem pod sabo opazil prejšnjo varovališče. Pripravil sem si popkovino in se vpel v klin. Pomahal sem navezi, ki je plezala v razu Mojstrovke in verjetno spremljala moj spektakularni polet. Tjaši sem zavpil, da sem vredu, da imam zlomljeno ključnico in poškodovano koleno in komolec in da se bova morala spustiti iz stene. Ko sem se sprostil sem začutil suha usta, ki mi jih je izsušil adrenalin in značilen močan vonj po krvi. Močno sem krvavel izpod sesute čelade in iz strganega rokava na levi roki. Krvava sled na skali je označevala tudi kraj pristanka po poletu. Tam je bila skala najbolj rdeče obarvana. Krvavitve me niso skrbele, vedel pa sem, da se brez leve roke ne bom mogel varno spustiti, zato sem si iz neskončne zanke napravil oprt in ko se je Tjaša spustila do mene, mi je oprt dobro zategnila.


Pripravila je vse za nov spust, jaz pa sem si pripel reverso in zavoro in se začel spuščati. Nekaj težav mi je povzročila vrv, ki se je krotovičila in z eno roko jo je bilo kar težko krotiti. Naslednji spust sem predvidel tako, da da bi se spustil tudi čez snežišče pod steno. In ko sem se spuščal čez to snežišče sem pod steno zagledal Atilo in Polono, ki sta sestopala pod steno. Pomagala sta mi, me razorožila in zasilno povila in poklicala reševalce. Čez deset minut je bil tu helikopter in dr. Tomazin me je z vitlom dvignil vanj in odleteli smo proti Jesenicam. Šele v helikopterju sem se sprostil in končno zavedel, da mi je sesuta čelada verjetno rešila kožo....


Zgodba za ob pivu pa bi bila, kako sva se na urgenci srečala z Grifkotom, ki si je v Šitah pri pol metrskem padcu torzijsko zlomil gleženj... No, vsaj na 48 urnem opazovanju na intenzivni sem imel nekoga za pogovore o varnih športih.