Gradbeniška je težka...

Po javni zahtevi... Gradbena dela na Beleharjevi 21.
Peter se je lotil prenove stanovanja. Stanovanje, ki je nekdaj nudilo toplo zavetje pet članski družini je bilo potrebno prenove. Začelo se je z menjavo tal v kuhinji, ki so bile razpokane. Ko pa smo se enkrat lotili, pa bi bilo škoda, če nebi tal prenovili tudi drugod. No, pa vodovod je bil dotrajan, pa električna napeljava... In tako so od stanovanja kmalu ostale samo stene. Hja, poskrbel sem tudi za osebno rast in sedaj postal kvalificiran rušilec. Hilti je zakon! Tako nam je uspelo poštemat tistih nekaj kvadratov estriha, tja do dil, in odstraniti tistih nekaj kubikov lesnih oblog. Razbil nekaj mesecev dela iz najboljših let mojega očeta. In dobro sem se počutil...Razen seveda hrbta, ki je po preštemanih petdesetih kvadratih kar pošteno bolel.

Storžič

Alpinistična šola AO Kranj je pustni vikend preživela v domu pod Storžičem, kjer so spoznavali zimsko tehniko. Pridružil sem se jim v soboto zvečer, ko sem končal z rušenjem bratovega stanovanja in zaključil z zaključevanjem sezone 09/10 v Promontani. Pozno večerni sprehod v samoti skozi zasneženi gozd Loma me je navdal z rahlo melanholijo, saj so bile misli zaskrbljene in odsotne, telo pa pripravljeno na zatohli pot planinske koče, kjer se v hrupu zabava množica z lahkimi mislimi in hlapljivim vonjem alkohola po dolgem dnevu mraza in snega. No, realnost je bila drugačna.

V koči je sedel samo Cefo in nekaj tečajnikov, ki so debati počasi srebali pivo. Tudi generacije se sčasoma izrodijo. No, sem se vsaj naspal za cel neprespan teden.
Zjutraj pa dva najbolj zagnana tečajnika gnat v Črni graben. Po slovesu najtežja smer v Storžičevi steni. In tako se je začela visoka šola alpinizma. Dostop po Kramarci, potem pa v svojo grapo, ki se je hitro vzpenjala v strmi kamin. Pred kaminom smo se navezali in zakadil sem se v strmi kamin, ki je bil dodobra zasut s pršičem. Po nekaj minutah čiščenja snega do golih skal, ki so mi omogočale napredovanje, sem se prebil do votline, od koder mi je le zasnežena prečnica preprečevala prehod naprej in od tam v žleb in vršno ramo. Spet pršič. Malo čiščenja in ocena, da tečajnika niti slučajno nebi zmogla prečke, tudi, če bi se prigoljufala skozi kamin. Višinomer mi je prigovarjal, da me do vrha loči le 50m...
No, dva 60m spusta na en klin(tečajnika sta jasno videla šolski spust na dva klina, z zavoro in vozli na koncu vrvi) in že smo bili v bolj položnem delu grape, kjer se je že dalo plezati navzdol.

Pa naprej? Ker v Kramarco(kamor so zavile vse ostale naveze) nisem hotel, smo zavili v Cankarjevo, ki je postregla z raztežajem lahkega mešanega terena, skal, pomrznjenih trav in napihanega pršiča. Od tam med stolpoma Gradu v vršni iztek Kramarce in na sam vrh, ki je bil obsijan s soncem. Še sestop, večino po riti in s cepinom kot zavoro. Smer je terjala svoj davek, in koleno mi je pošteno oteklo in me motilo pri sestopu. No, do avta sem se že prebil...
Smo pa plezal...

Vse se vrti...

Vsi se spreminjamo... Dan se za dnevom vrsti, za leti vrstijo se leta... Impresije iz depresije se nalagajo v nas do točke izbruha. Takšnega ali drugačnega. Mejniki so le trenutki slabosti, ki se jih čez čas spominjamo samo z nasmeškom na obrazu. V svetu dvoličnežev morda celo z iskrenim nasmeškom. Lepo je, če v trenutkih krize najdemo nekoga, ki te nima rad zaradi tistega kar si, ampak zaradi tistega, kar je on, kadar je ob tebi. Od kod mi že to...
Skratka tudi po četrt stoletja se še da živet. Vsem v poduk...