Bele vode-Riobianco


Kam se človek poda plezat po travmatičnih dogodkih? Tja, kjer mu je najlepše. Za svojo prvo pravo alpinistično turo po mojem poletu, sva se s Tjašo podala v mojo najljubšo dolino, Bele vode. Raj v Julijcih, kamor le redko zavije človeška noga. Samotna, divja narava in najboljša skala daleč na okrog. In seveda najbolj(po Miheliču) spektakularna smer. Dirittissima.







Dostop po dolini do koče Brunner, ki je trenutno v remontu in po snegu, ki spominja na čežano do stene. Sam dostop je bilo kar težko najti, saj je sedaj bistveno več snega, kot ga je bilo takrat, ko sem se potikal po teh krajih. Krajna zev, kake tri metre. Smer pa suha in obsijana s soncem.





Plezarija pa... Komaj čakaš naslednji raztežaj, ki te preseneti s še več roglji, kompaktnimi grifi in odprtega plezanja. Čista poezija...



Na vrhu Visoke police(Cima delle Cenge) preseneti ostri greben, ki ga preplezaš v sestopu(II), do sedla. Od tam sva zavoljo razmer sestopila po grapi v sosednjo dolino in po neuhojeni poti dosegla Rabeljsko jezero. Pa v Pikija, pa damu...

Meteora

Po dneh, ki so bili obarvani z Craftom, sem komaj čakal, da pride prvi maj. Mentalno že kak mesec prej sem se spravil v Grčijo.V planu je bila Meteora in Olimp. Ideja združitve plezanja dolgih smeri in skoraj tri tisočak. Vreme pa za zjokat...
V zgodnjih jutranjih urah sva se s Tjašo stlačila v Pikija in via (viva?) Italia! Piki pa polno naložen. Po pogovoru (z avtom, seveda) o kosovnem odpadu, je dal vedeti, da me ne bo pustil na cedilu.

Kakšno uro pred sončnim vzhodom sva se pripeljala v Benetke, parkirala na zadnjem parkirišču(naprej bi šlo samo z ladjo, in seveda parkirala v prekršku) in skok na Markov trg, kjer sva si sama ogledala sončni vzhod. Sama na trgu!

Ko zapeljem na trajekt, pa takoj"Ej, Brko a boš en pir". Hja majhen svet. Jeseniški borec, ki dela na Mimovrste in pol grs Kranj. Jasno z familijami. Tako da cel trop majhnih mulcev in ljudje, s katerimi lahko piješ pivo. In tako ti tistih 24ur plovbe kar hitro mine.




Potem pa Grčija... Giros, grška kava, suvlaki, pivo. Skratka domač teren Balkana. Vožnja pa na djihat! Kamping pri mami, potem pa plezat.


Boj s ffki, ffi in ffkastimi ffki. Začela sva s krajšimi, potem pa z vse daljšimi smermi. Skala zanimiva, ambijent pa super. Pa družba...Ni za izgubljat besed.
Kak dan nama je pokvaril dež, takrat sva se sprehajala med stolpi, drugače pa kar se da športno. Nekaj dni sta se nama še pridružila Friškovca, da smo malo predebatiral, dolgčas nama ni bilo.



Smeri so ostale take, kot se jih spomnim izpred let, kak svedrovec je več, smeri o katerih sem razmišljal doma pa so bile(hvala bogu??) mokre. Ravno kakšnih dobrih vzponov nisva delala, sva se pa fino mela. Tjašo sem skoraj navadil na vsakodnevne makarone. Je pa ona mene navadila na enormne količine kave.;)



Dnevi so se prehitro zavrteli, midva sva se morala spraviti nazaj na obalo, kjer sva celo popoldne prekrokala po kavarnah, potem pa spat na parkirišče in zjutraj na ladjo in domov. Človek potem doma sploh ne more spati...