Mangart

 In prišel je Mangart. Prva tura iz seznama PD Kranj, ki mi je bila zaupana, jasno skupaj z Mirotom Jovanovićem, ker  moja licenca ne pokriva zelo zahtevnih tur, kar Mangart je. Jaz sem pripravil dokumentacijo, no v bistvu je ta ostala še od izpitne ture. Miro pa je stvar izpeljal, kot se za izkušenega vodnika spodobi. Nabrala se nas je pisana druščina, kar je bil recept za zanimivo turo. Začeli smo relativno pozno, kar se je izkazalo za pametno potezo, ker smo se na ta način izognili gneči, pa tudi temperature so bile bolj prijazne.

Dostop do razcepa pri malem Mangartu, kjer smo se opremili in podali v Slovensko pot.

Po poti je Miro podal nekaj zanimivosti o geoloških in rastlinskih posebnostih področja.

Ko smo se opremili smo imeli kratko predstavitev o pravilni uporabi samovarovalnih sistemov, ter o osebni varnosti na tako zahtevnih poteh.

 Naša četica na poti.

Odpirali so se pogledi na primorsko stran, ki sem jo spoznaval v tem poletju.

Ekipa na vrhu! Temperature so bile kar nizke, še posebej, če je zapihal veter.

 Hitchcock???

 Sestopili smo po lažji Italijanski poti, ki je bila precej bolj obiskana.

Po končanem vzponu smo se najprej spustili na Mangartsko planino, kjer smo nabavili ovčji sir, od tod pa do trdnjave Kluže, kjer smo se spustili v tunel pod samo trdnjavo. Ogledali smo si še Koritnico, ki je bila prijetno hladna. Nekateri smo jo občudovali iz brega, medtem ko so drugi preverjali temperaturo. Ja, kopali so se...