Bohinjsko jezero


Prelep in vroč poletni dan je bil kot nalašč za veslaški izlet v Bohinj. Zeleni zmaj je ostal na strehi avta še od večernega veslanja po Savi, edino družba je bila lepša. Pa Krč, brez zamere... ;)


Poletni dan na jezeru in dama s slamnikom. Vseeno je pošteno veslala.


Ko so doma videli, da imam čoln še vedno na strehi so tudi drugi dobili izvirno idejo, da bi šli veslat v Bohinj.  Ker sta dedi in babička krotila malo Nadjo, smo se dogovorili, da se z Evo oglasiva in jih zapeljeva kak krog po jezeru.



No, tako pa Nadja nima idej, da bi nagajala...


Kisel nasmešek za kamero...


Konec koncev se ni nič pritoževala, da je morala sedeti poleg strica...:)


 Midva pa sva odveslala naprej... Dan je bil super, voda pa tako rekoč idealnih temperatur. Slamnik se v vetru ni najboljše obnašal. Bo potrebno najti kakšen bolj športen model damskega slamnika, ki bo namenjen divjanju s kanujem.


Sava od Trboj do sotočja s Kokro


Za podvig veslanja po Savi od Trboj do sotočje s Kokro potrebuješ najprej močnega veslača, ki poskrbi, da se stvar premika. Jasno, potreben je tudi visok vodostaj, tako da je pregrada pri Delavskem mostu pod vodo. No, za veslača se je kvalificiral Krč, za visok vodostaj pa je poskrbela sreča.



Družba na reki.


Pristanek na delti Kokre... :)



Sotočje



Pred nama so brzice na pregradi. Nenavadno je, da jih s tokom ni težko prevoziti... :)


To ni veslanje, to je pravi rečni balet v petih slikah.

... prvič...


... drugič....


...tretjič...


... četrtič...


... in petič!




Izkrcanje na robu jezera v Trbojah.


Pohod na Voje



Jerca me je nekoč vprašala, če bi lahko pomagal Centru za pomoč mladim pri izvedbi njihovega poletnega tabora, ki ga pripravljajo za mlade iz cele Evrope.
Društvo Center za pomoč mladim je v sodelovanju z E.P.A. organiziral mednarodno mladinsko izmenjavo v Sloveniji. V 14 dneh so s 60 mladimi iz 7 različnih mest (Maribor+Ljubljana=MariLjub/MariLove, Hamburg, Liverpool, Lizbona, Bratislava, Palermo in Malaga) spoznavali Slovenijo in drug drugega.  Ker so bili najprej nastanjeni v Bohinju, smo se odločili, da jih peljemo na pohod na Voje. Vse v sklopu spoznavanja super junakov, v tem primeru Kekca.


Tempo je bil prilagojen skupini.:)


Master Joda? Vsekakor žlahta...



Picture, picture, picture...


Koča na Vojah




Dve od organizatork, Urška in Jerca


Slap na koncu Voj smo izkoristili za čofotanje. Temperatura je bila precej alpska.




Na sestopu nas je jasno, kot se za Bohinjske konce spodobi, pral dež.
p.s.
Torej super junaki... Kekec je jasno največji od vseh. Svojo kariero je naredil že pri 8ih leti. Kaj je pri teh leti počel Superman, Batman ali Spiderman?


Janc-Mali v Begunjščici


No, po plezanju Zeleniških špic je nastopil čas za nekaj bolj resnega. Čas za smer Janc-Mali v Begunjščici.


Moram povedati, da sem se pošteno namučil v prvem raztežaju, preden sem dobil občutek. Skala je bila še mokra od nočnega dežja, pa tudi razdalja med varovali je bila kar dolga. No, ko sem se sprostil je šlo odlično. Slike so posnete s telefonom, saj je moj Nikon bil rahlo preneroden za plezanje.




 Tako, pa sva prešla še eno stopnico v plezanju. Sedaj, ko se dnevi krajšajo in postajajo vse hladnejši, bo počasi prišel čas za nižje stene in poplezavanja...


Kobariški Stol s Stezosledci


Društvo Stezosledcev je za svoje osnovnošolske člane pripravilo planinski tabor. Za pomoč pri izvedbi tabora so prosili izkušeno taborniško in planinsko vodnico Evo.  No, glede stanja letos, so tokrat dobili še bonus. Pridružil sem se jim še jaz. ;)


Prvi dan smo jim pripravili športno plezanje v plezališču Nadiža. No, o tem plezališču res ne morem povedati kaj lepega. Visel sem v eni nepretežki  štirki in se čudil, kaj je narobe z mano.



Budno oko vodstva tabora..."Kaj delajo z našimi otroci..."



Večerno kurjenje ognja in kazanje hrbta prve dni...







Sicer pa so bile noči neverjetno tople in prijazne. Če seveda odštejemo eno vrsto mušice, podle pasme, ki je znala prav kvalitetno gristi.



No, sledil je odhod na dvodnevno turo, s ciljem na Kobariškem Stolu. Kot zanimivost naj povem, da gre za uradno najdaljši greben v Sloveniji, meri okrog 35km.



Bili smo rahlo naloženi...



No, ko smo se dvignili na greben, je pot postala bolj zanimiva. Trave in razgledi so bili krasni.









Cilj za prvi dan je bil bivak na Hleku. Namestili smo se na mehki travi v okolici, saj bivak nudi dom družini polhov, ki ima ponoči precej pester družaben program.





Pojedli smo kup ene hrane in polegli v travo. Jutro je bilo kmalu tu.



Prebujanja...


Najboljši pod klopcami...



Dogovarjanje z lokalci za sveže mleko....Prvi poskus neuspešen...


Jutro očitno ni najboljši del dneva ....prvič...


... in drugič...



"Poglej, pa gre mleko za čokolino...."


Mi pa dalje proti Stolu.




Obiskali smo planino Bošco, kjer smo dopolnili svoje zaloge vode...


Zelenkovo budno oko je čuvalo naše nahrbtnike...


Razdelili smo se v dve skupini. Ta je naša "tahitra".


Pogled na naše šotorišče ob Nadiži.


In vrh!


Jasno se greben nadaljuje še naprej.


Vodstvo grupe. Tratko in moja malenkost.




Skupinska...


No, med sestopom so nas ujeli še ostali.


Evo nas...



Sestop je bil v zgornjem delu še zanimiv.


No, ko pa smo naenkrat prišli do ceste, se je stvar rahlo zakomplicirala. Počasen spust, brez sence in makadamska cesta z enakomernim naklonom.


Vsaka senca je bila vredna zlata.


Večerni program, ni več kazanja hrbta ognju. Očiten napredek.



Tkalsko- frizerski izpadi.


Nekdo se je postaral...:) Mislim, polepšal...:)



Vem, kam se bo zahajalo na ture v bodočnosti...




"Ko sem bil še mali...." Grega v akciji pripovedovanja zgodb.


Taborni ogenj za konec.
p.s. Hvala vodstvu za mehurčke. Namenjeni naj bi bili uporabi namesto kreganja, vendar pa imam občutek, da jih v ta namen ne bom uporabljal. Morali bi videti voznike v vozilih za nama, ko sva se peljala s tabora in skozi spuščena stekla spuščala milne mehurčke.