Briška jama- Grotte Gigante


Briška jama (Grotte Gigante) se razteza v čistih apnencih iz obdobja krede, ki se nahajajo v osrednjem severnem delu tržaškega klasičnega Krasa.
Celoten planimetrični obseg jame je 719 metrov, v globino pa jama seže 252 metrov. Sestoji iz velike dvorane (dolge 167,60 m, visoke 98,50 m, široke 76,30 m in s prostornino okrog 365.000 m3), do katere vodita dva široka rova. Iz glavnih prostorov se odcepi več stranskih rovov.
Sedanji izhod za turiste poteka po rovu, v katerega je človek zahajal od neolitika do železne dobe. Rov pripelje do stropa velike dvorane in ima več odcepov (eden od teh je zelo širok, a ga kmalu zapolnijo nanosi ilovice, eden je bogato zasigan, v njem pa so našli tudi živalske kosti).
Veliko jamo je leta 1840 delno raziskal Anton Frederick Lindner, ko je iskal podzemni tok reke Timave za potrebe vodovodne oskrbe Trsta. Toda za opremo, ki so jo takrat uporabljali, je tako velika in globoka jama predstavljala nepremagljivo oviro. Prve prave raziskave so se začele šele 50 let pozneje, ko so odkrili dva nova vhoda v bližini današnjega turističnega vhoda.
Leta 1904 so današnji vhod razširili in po nekajletnem urejanju poti so jamo leta 1908 odprli za javnost: stopnišče s 150 apnenčastimi stopnicami je povezalo vhodni rov z mogočno osrednjo dvorano. Zanimivo je, da so večino poti zgradili Avstrijci. Železni deli, ki so bili ostanki gradnje Južne železnice in apnenčaste stopnice so zabetonirali v turistične poti.
Konec 90. let so dogradili pot, ki se od dna jame vzpenja ob steni in nas preko delno umetnega rova pripelje do izhoda.





Veliki nihali, ki beležita zemeljske premike in sta edini instrument, ki je zabeležil štiri od petih največjih potresov v zadnjih 50 letih. Zaznavata tudi podzemeljske premike voda ter podore.








Velikost jame je neverjetna. Tu so izvedli tudi znameniti BASE skok v jami in se tako zapisali v Guinnessovo knjigo rekordov.





Efekt duhov...


Toliko pa o turizmu:
Jama je ena največjih biserov svetovnega krasa in prva na listi Italijanskih jam. Od meje s Slovenijo je oddaljena manj kot pet  kilometrov. Vodenja po jami v SLOVENŠČINI NI! Roko na srce, tudi mi se do nje obnašamo precej mačehovsko. Italijani so jo poimenovali Grotta Gigante in sedaj se že pojavlja slab prevod Velika jama, oziroma Gigantska jama, kljub temu, da je prastaro ime Briška jamo, oziroma starinsko, Briškovska jama. Precej več podatkov sem dobil na Avstrijskih straneh, oni namreč na jamo gledajo kot na svojo dediščino, kot pa na naših.







Umeten rov, ki nas pripelje nazaj na svetlo.


Zelenjava v jami. Raste tam, kjer je dovolj umetne svetlobe. Slikano na posebno Erikino željo... :)


Ekipa turistov...


Sesljanska plaža


Erika, Eva, Tadej in jaz, smo se podali proti Trstu. In to ne na tanku 6. korpusa. Bili smo kar v moji  Kiji.  Sicer sem vozil skoraj tako, kot da bi osvobajal Trst. Pač nisem priznaval enosmernih prometnic Italijanskih cest.


Nedeljski obisk jame smo prilagodili našem stanju. Bodoča familija Sitar je namreč soboto preživela ob sanaciji gozdov, zato hrbti in roke niso omogočali kakšnih hujših aktivnosti. Za cilj smo si izbrali enega od jamskih biserov sveta, ogromno Briško jamo. Gre za eno od največjih jam daleč naokoli, ki pa so jo predelali v turistično. Kar pomeni, da so vanjo položili nekaj tisoč kubikov betona.


Obvezna smer...


Eva je za spremembo od mene upoštevala prometne znake...


Kršenje županove odredbe... Vsaj skakali nismo...



Sprehod po vojaških utrdbah v Sesljanu. Med prvo svetovno vojno je bila tu mornariška baza Avsto-Ogrske mornarice, med drugo svetovno vojno, pa so Nemci imeli tu podmorniško oporišče. Pa kaj so Tržačani pričakovali? Če jame in utrdbe niso zaklenjene, da mi Balkanci ne bomo vstopali?



Ogledi jame so vsako polno uro. Zato smo imeli kar nekaj časa, za raziskovanje naokoli.




Tadej v akciji... Preučuje in šteje valove. Kater del skal morje doseže?




... baje ni izbral dovolj dolg interval...


Voda je fajn... posebej v čevljih... :)


Evo nas... No, morda to, da gremo v taki zasedbi samo v turistično jamo niti ni slaba ideja...


Več o jami pa jutri...

Zvoh


 Za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezali, leži....Zvoh, nad Krvavcem. Zgodnja jutranja ura, iz doline je izgledalo, da bo vreme še zdržalo. Sivi Panter in jaz, z avtom do Kriške planine, ter od tod proti vrhu.
Turo sem izkoristil za trening v uporabi GPSja v gorah. Jaz sem hodil, naprava pa je pod kapo mojega nahrbtnika beležila, kje se nahajam.



 Ko sva se dvigala, se je megla spuščala, vidljivost pa krajšala.




 Na Zvohu sva se obrnila. Vlažnost je bila 100%, malo je rosilo. Tako da je bila napoved kar točna.


Za smučanje nazaj sem uporabili sled, ki jo je beležil GPS. Glede na vidljivost nisem mogel goljufati. Skratka dobra vaja iz orientacije, ki je pokazala, da se da smučati po sledi vzpona. Hitrost je sicer treba malo prilagoditi.