Zadar

Kakšen dan je treba biti tudi turist! Greh bi bil, če se ne bi ustavila v Zadru, se prehodila po starem mestu in po lepo obnovljeni rivi. Postanki v Zadru so vedno kratki, saj gre za mesto, kjer se ponavadi vkrcaš na trajekt za katerega od dalmatinskih otokov. Tokrat sva si ga privoščila malo več...

Rozeta na najstarejši univerzi daleč na okoli... Takrat, ko je bila Ljubljana še blatna vas je Zadar imel že univerzo. Ki deluje še danes...

Leščurke... :)

Morske orgle so arhitekturni objekt in hkrati eksperimentalno glasbilo, ki se nahaja na zahodnem delu zadrskega polotoka. Zasnovane so kot skupina cevi, ki je speljana pod velikimi marmornimi stopnicami, morski valovi pa ustvarjajo zračni tlak, ki v ceveh proizvaja naključne, vendar dokaj harmonično urejene tone.

Morske orgle je zasnoval arhitekt Nikola Bašić kot del projekta restavracije stare mestne obale (riva).

Hoja po Soncu. Nad orglami je sončna elektrarna v obliki sončnega sistema. Dobesedno hodiš po soncu.

Kaj naj rečem? Včasih je lepo biti turist... :)

Zrmanja

Zrmanja velja za eno najčistejših hrvaških rek, se nahaja na skrajnem jugovzhodnem delu naravnega parka Velebit oz. 70 km vzhodno od Zadra in v svojo dolžino od izvira pri Zrmanja Vrelu do izliva v Jadransko (Novigradsko) morje meri 69 kilometrov. Ob najini nastanitvi v Paklenici sva načrtovala, da se letos spustiva po njej. Odpeljala sva se do Obrovca, ter od tod po reki navzgor do mostu pri Bilišanih. Od tam sva se zapeljala nekaj kilometrov ob reki, do konca ceste. Tam sva izkrcala najine kajake. 

Idilična reka.

Prostor, kjer sva pustila avto ter se vkrcala v kajake.

Tokrat sem imel s sabo Gopro kamero, tako da imamo sedaj posnetke tudi s samega veslanja.

Priprava na spust...:)

Kje so naše ladje...

Pogled čez kljun...

In že veslanje preko slapov. Baje se nekaj teh slapov da tudi preskočiti, vendar sva midva raje zavila v katerega od mlinskih kanalov, ki obvozijo slapove.

Pod slapom pa spet nazaj v čoln in veselo dalje.

Prenašanje kajaka preko zapore...

Tudi ko se reka umiri je vidljivost prav neverjetna.

Preko brzice...

selfi.... :)

...in že sva na cilju...

Od tod sem laufal nazaj, ob reki navzgor po avto. Razen bližnjega srečanja z nekaj precej podivjanimi psi, ki varujejo hiše v fazi obnove, sem kar hitro dosegel avto, ter se vrnil po Evo.

Preko mostu nazaj na staro magistralo med Kninom in Zadrom... Cesta je zelo široka in ravna, ter popolnoma prazna.

Še pogled na najina prevozna sredstva...

Zapeljala sva se še do Kaštel Žegarski, kjer je eden bolj znanih vstopov na reko.

Mlin in vstopna točka.

Ambijent je prav neverjeten....

Pregovorna gostoljubnost domačinov, na najbolj turistični točki na reki...

...in jasno, ostanki vojne. Vasi so še kar požgane in porušene, ljudi ni. Tisti, ki so se vrnili so starci in mlajše povojne generacije, ki si sedaj ustvarjajo družine in obnavljajo porušene hiše. Vasi se obnavljajo z evropskim denarjem, vsaj tako piše na tablah pred naselji. Javne ustanove večino ne delujejo, saj se je število prebivalcev zmanjšalo na minimum.

Preko ozkih kamnitih mostov, širokih, praznih magistralk, nazaj v turistično Hrvaško, slabe pol ure stran... Drug svet.