Na naši strani Karavank so razmere postale že precej spomladanske, v dolini Poden (Bodental) pa je še prava zima. Tokrat mi je družbo "zrihtala" Maja. Tako smo bili ekipa štirih, trije so celo znali smučati, eden sem jim pa tudi sledil ...
Po tekaških stezah, na katere smo stopili pri Podnarjevi domačiji, smo se povzpeli v smeri Stola.
V gozdu smo zavili na smučino. Od tam pa na plaz pod verigo Karavank.
Sedlo je bilo v oblakih. Videli smo, da je pred nami kar nekaj ljudi, vendar smo jih pod vodstvom Maje hitro lovili. In ujeli... :)
Sneg je obetal odlično smuko.
Na sedlu smo prestopili državno mejo in vstopili v Slovenijo. Ker ni bilo nikogar, ki bi preveril naše dokumente, smo malo popili in se zavoljo spihane slovenske strani, raje povzpeli na Svačico in pustili pot na Stol za kakšen dan, ko bo snežna odeja bolj zajetna.
Vrh je pogledal ven iz megle in postregel z razgledi na Koroško.
... in odvijugali smo v dolino. Prvi del uživancije v ojuženem snegu, nekaj telovadbe med spihanimi borovci na sedlu ter spust nazaj v Poden. Dobrih tisoč višinskih metrov pršiča. No, kljub kar nekaj tur, ki sem jih opravil letos, so me noge pošteno bolele. Moja družba je bila pač precej divja. Tako da sem jih komaj lovil. Ko sem dosegel gozd, je spust skozi spominjal na Flisarjev stil smučanja. Ker noge niso več držale in omogočale zavijanja, sem se ukvarjal predvsem z izogibanjem smrek.
V dolini smo spet prišli na sonce in tekaške proge. Odlična tura s super izhodiščem. Naredili smo še krajšo ekskurzijo po Tržiških beznicah, samo tako, da bodo Ljubljančani videli lepšo stran Tržiške lukne ... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar