Dve Špici/Due Pizzi


Dve špici sestavljata dva vrhova v skupini Naborjetskih gora in sicer Cima Alta (2046m) in Cima Vildiver (2008m). Na obeh vrhovih stoji križ, markirana pot pa pelje le na zahodni nekoliko višji vrh. V okolici obeh vrhov je veliko ostankov iz prve svetovne vojne, najzanimivejša pa sta predor skozi Cima Vildiver in izklesana polica v navpično južno steno Cime Alte. Z vrha je zelo lep pogled na severne stene Montaža in Viša, lepo pa se vidijo tudi vzhodne Karnijske Alpe.


Izhodišče je bila dolina Dunje. V dolino vodi odlična vojaška cesta, ki nas pripelje na sedlo, kamor pridemo tudi iz Zajzere.


Pot, po kateri smo se povzpeli na vrhova je že nekaj let uradno zaprta, saj nekatere jeklenice niso v najboljšem stanju. Z nekaj vrvi, smo ponovno zavarovali nekaj delikatnih prehodov.



Ko smo prvič zagledali naša cilja, moj objektiv nikakor ni prišel v prvo vrsto.


Naši gori.




Prečenje pod steno Piparja.




Na sedlu, kjer se je odprl razgled na Karnijske Alpe. Sedlo je bilo nekoč dobro utrjeno.




Bivša vojašnica, tik pod vrhom prve špice, ki je danes neoskrbovano zavetišče.



Mimo položajev 1. svetovne vojne...




Vhod v tunel, ki vodi iz vzhodne strani gore, pa do zahodne. Pred tunelom je bilo nekoč celo naselje utrdb.




V tunelu. Sredi tunela je bila opazovalnica.




Takoj po tunelu so se pojavile prve težave.  Pot je na posameznih delih poškodovana.




Na sedlu prestopimo v drugo špico, ki jo preko severne stene preseka vklesana polica.



Naša vrv je nadomestila poškodovano jeklenico.




Za zračni polici.





Razgledi na Zahodne Julijske Alpe



Vrh v hudi vročini...


Sestop nazaj v Dunjo. Pred nami je Pipar. Po vojaški cesti smo se odpeljali nazaj v dolino, do ceste Trbiž- Udine. Na koncu doline smo zaključili našo turo ob namakanju v hladni reki. Po tako vroči turi je šlo za skoraj nujen postanek.


Vrh Krnice v Loški steni


Tura v divji svet primorskih sten. Za svoj cilj smo si tokrat izbrali Vrh Krnice, ki je prvi v vrsti vrhov, ki tvorijo Loško steno. Lansko leto sva se z Evo povzpela na Briceljk (oziroma Brinceljk, kot je trdila naključna mimoidoča). Tokrat smo se na pot podali v družbi PD Kranj in pod vodstvom Mitje.


Najprej smo se po lovskih stezah povzpeli skozi gozd.




Tokrat se nas je zbralo kar dobra skupina.



Kmalu, ko smo dosegli lovski bivak, se je gozd odprl in pokazale so se značilne primorske, strme trave.












Razgledi proti vrhu, ki se skriva v ozadju.


Še pogled mimo cvetic v dolino Bavšice ter naprej proti Bavškem Grintovcu.



Za vzorec smo našli tudi jeklenic. Jasno, samo na skalnem delu, preko trav jih ni bilo.
















Pred nami je bil najbolj zahteven del poti, ki pa je pomenil samo nekaj bolj pazljivih korakov v skalni stopnji.





Zadnje metre do vrha smo opravili v značilnem ovčjem slogu. Vsak po svoje išče prehode in najbolj uhojeno travo.

Še zadnji prihajamo na vrh.


Razgled v Možnico in na Gregovo nepremičnino... ;)


Vreme na vrhu ni najbolj blestelo, zato smo močno pospešili sestop preko travnikov. Res si nismo želeli, da bi sestopali po mokrih travah. Čim smo dosegli varno zavetje, pa smo si privoščili daljši odmor in nekaj poležavanja na soncu.


Občasno smo opazovali oblake, ki so v sosednje doline odlagali velike količine dežja. Mi smo mu uspeli pobegniti, kar je bilo verjetno posledica našega poštenega tempa. Zvesto smo sledili časovnici, ki jo za ta vrh pripiše Mihelič v svoji knjigi, le da on piše za samohodca, mi pa smo bili kar velika skupina. Prve kaplje so nas dosegle šele ko smo se privalili iz grmovja pri trdnjavi Kluže.


Kaj naj rečem? Dobra tura, z veliko višine, divjih prehodov ter razgledov. Poštena.