Monte Cristallo / Cima di Mezzo


Po mali šoli čeharjenja (kuhanje makaronov ob jezeru, v mondenem središču) smo se odpeljali na prelaz Tre Croci. Od tam nas je čakala še ura hoje po smučišču do koča Son Forca, kjer smo si priborili prenočišče.


No, dobra dva tedna prej, mi je uspelo rezervirati spanje v drugi koči, koči Guida Lorenzija, na višini skoraj 3000 m. Telefonski pogovor je bil precej zanimiv, saj pri pogovoru z Italjani praviloma uporabljaš tudi roke in prste, kar pa je pri telefonski zvezi precej zahteven proces. Po nekaj minutah sporazumevanja v vseh jezikih Evrope in italijanščini, so nekje našli nekoga, ki je razumel angleško. Potrdi mi rezervacijo. Ko pa sem dva dni pred odhodom preveril, kakšno je stanje rezervacije, pa tam o tem ni nihče nič vedel. Mogoče znanje angleščine le ni bilo tako poglobljeno. No, situacijo je rešila Eva, ki je s svojim znanjem italijanščine rezervirala drugo kočo, na nižji višini, ki pa je bila malo bolj razkošna, še posebej, ker je bila opremljena s toplimi tuši.


Pogled na Monte Christallo v večernem soncu.


Desno naša koča  Son Forca, levo na sedlu med Monte Cristallom ter Cristallinom pa leži koča Lorenzia.


Celoten greben, po katerem vodi ferata Ivana Dibona. Poimenovana je po vnuku znanega Angela Dibone, ki se je zapisal v zgodovino alpinizma kot vodnik in plezalec po celotnih Alpah. Kar nekaj njegovih smeri je tudi v naših hribih. Ivan se je ubil v razu Velike Cine, kjer ga je v globino potegnil klient na vodniški turi. Ferata ni posebej zahtevna, je pa precej dolga.



Gornja žičnica, ki te popelje na kočo Lorenzia. Ta prastara žičnica z jajčki za dve osebe, ti prihrani hojo po strmem in poledenelem melišču. Tudi mi smo se po krajšem, precej diplomatskem pogovoru odločili, da si pot skrajšamo na ta način.


Sedlo s kočo Lorenzia ter prvi del ferate  Marino Bianchi, ki je poimenovana po cortinškem alpinistu, ki se je ponesrečil v skupini Fanis.


Ferata je prenovljena, precej grebenska in odlično zavarovana.




Pogled na drugo stran sedla, na most v ferati Dibona.




Poplezavanje po kompaktni, dolomitski skali.



Razgledi po dolomitih in še dlje, proti Grossglocknerju ter Venedigerju..



V zgornjem delu se pot razdeli v dva dela. En del vodi strmo na vrh in je namenjen vzponu, med tem, ko se drugi krak vije preko melišč in naravnih prehodov po južni strani in je namenjen sestopu.



Grebenska romantika.


Razgled z vrha.




... In še naša skupina na vrhu. Na tej točki smo tudi dosegli našo najvišjo višino, 3154m. Nekateri so dosegli tudi svoje višinske rekorde, tako da smo jih morali rahlo potipati z vrvjo... To je bilo tudi edinkrat, da sem v teh dolomitskih dneh uporabil vrv.



Malo hribovske romantike...



Naš sestop po južni strani. Tudi sestopna pot je dobro zavarovana.





Nekateri smo si odšli pogledati še ferato Dibona, oziroma nje slavni most na Cristallino.



Most je večji brat tistega v Košutnikovem turnu.


Če je že most, se je potrebno tudi afnat...:)








In še skupina, po dveh dneh višinskega sonca... Pripravljeni, da se gremo turiste in da zavijemo v Cortino.

Cortina d'Ampezzo je ena od bolj mondenih gorskih destinaciji v Italiji. Znana je predvsem po svoji zimski smučarski sezoni in tekmi svetovnega pokala v alpskem smučanju. No, pred mnogimi leti je gostovala tudi olimpijske igre, tako da ni šale s tem mestom. Predvsem pa so nas presenetile cene in hitrost postrežbe... Cene v mestu so bile višje kot na koči na višini 3000m.


Policija v akciji...


In še epilog: Tokratna ekipa je bila odlična! Izvedli smo nekaj dobrih tur, vreme pa nam je tudi šlo na roke. Seveda smo imeli tudi kar nekaj sreče. Dolomiti so že sami po sebi precej fotogenični, ob takih, zadnjih dneh poletja pa so prav neverjetni. Vsakič, ko pogledam slike, začutim željo, da bi se spet podal v te kraje. Torej, kdaj? :)


Torre di Toblin/ Toblinger Knoten/ Toblinski stolpi



Toblinski stolpi se nahajajo nad kočo Locatelli in so dostopni po dveh zahtevnih feratah. Med I. sv. vojno je bila na vrhu stolpa topniška opazovalnica, na vznožju pa kaverna s posadko stotih vojakov. Znana je zgodba, da je bila v pozni jeseni leta 1916 celotna posadka ujeta tam brez hrane celih 18 dni.


Na vrh smo se podali po poti Leitersteig/ Sentiero delle Scalette. Ta se na vrh povzpne po sistemu kaminov, ki pa so sedaj zavarovani s kovinskimi lestvami. V originalu so se vojaki tu povzpeli na vrh po lesenih improviziranih lestvah. Kak ostanek teh lestev se vidi še danes.



Lestve so kar precej dolge in izpostavljene.





Ostanki originalne opreme kamina... Nekako ne daje nekega zaupanja.



Gneča po kaminu, kjer smo se gnetli z našimi nahrbtniki.








Na vršnem delu se lestve zaključijo, namesto kamina pa pot sledi poki preko gladkih plošč.  Ta del je zelo lep in zračen.




Eva, ki zna stopiti na prste...


In še "gasilska" na vrhu. Vrh je bil dovolj velik ravno za našo skupino.


Sestopili smo po grebenu, do začetka poti Feldkurat Hosp-Steig /Sentiero Cappellano Militare Hosp.
Od tu je lep razgled na našo prejšnjo turo, Paternkofel na levi, ter na Tri Cine na desni.



Razgled na jezerci, kočo Locatelli ter na Paternhofl.





Sestop je potekal v senci Treh Cin, nazaj na parkirišča pri koči Aurozo. Od tam smo se odpeljani na tečaj čeharjenja ob jezerce v dolini ter do našega prenočišča... To pa je že druga zgodba...