Ob Kolpi

Kostel. Kakšna ideja, zakaj bi tu postavil grad? Kolpa naredi ovinek okrog griča.

 Ker so nama presedale hladne noči ob Krki, sva prečkala Kočevski rog in se spustila v dolino Kolpe. Tokrat sva se podala v njen gornji tok, od koder izhajajo moji in Evini predniki. Iskanje kampa je bil tudi tu poseben izziv. Morala sva se zapeljati vse do Gorenje Žage, ki leži ob Kolpi, pod Kostelom.

 V kampu sva bila spet edina obiskovalca. No, nekaj upokojencev je popravljalo njihove "nepremičnine", se pravi dobro vkopane kamp prikolice in vrtne ute. V kamp naju je spustila takrat edina prebivalka vasi, ki se je kasneje izkazala kot tašča lastnika kampa. Nihče pa ni razumel, kaj za vraga počneva tako pozno ob Kolpi.

 Veslala sva del Kolpe od Osilnice, pa do Broda na Kolpi. Kljub nizki vodi in mirnem toku, tu reka postreže z nekaj zanimivimi brzicami. Na mirnih delih potrebuješ veliko moči, da se stvar premika, na hitri vodi pa sva imela kar nekaj dela, da sva zvozila brzice ob tako nizkem pretoku. Ob tem moram razložiti najin triatlon sistem veslanja. Na izhodu iz reke pustiva kolo in cunje. Kolo prikleniva v grmovje, cunje pa skrijeva. Potem se zapeljeva do vstopa, kjer pustiva avto, ter odveslava do izhoda . Potem eden čuva plovila, drug pa odkolesari nazaj do avta. No, ko sva priveslala do Broda na Kolpi, sva cunje našla, kolesa pa ni bilo nikjer. Po nekaj minutah iskanja sva na drugi strani Kolpe zagledala mulca, ki se je vozil s precej podobnim kolesom. Zato sem se sprehodil preko jezu na drugo stran. Nekje na pol poti me je mulc zagledal in mi s kolesom v rokah pribredel nasproti. Očitno se je premislil in si ni želel več imeti mojega kolesa. No vseeno se ni dal odgnati. Ko pa je Eva odkolesarila nazaj po avto, pa sem se malo pogovoril z njim. Tam nekje pri vprašanjih, kam hodi v šolo, in zakaj ni sedaj tam, se je odločil, da se mu neznansko mudi domov. No, očitno za Kolpo še živijo pošteni cigani... (Ko sem ga vprašal, kako mu je ime, mi je rekel "Pa slušaj, ja sam cigo...":))
Ker sem si tokrat kolo sposodil od očeta, se slednji sedaj lahko pohvali, da vozi kolo, ki ga niti Cigani ne marajo... :)

 Nadaljevala sva z ogledi okolice vasi in pokopališč. Zanimivo je, da je na celem pokopališču zaslediti dva priimka.

 Razgled na Kolpo