Jezero Jasna


Jezero Jasna je ime dveh med seboj povezanih umetnih jezer, ki se nahajata v bližini Kranjske Gore ob cesti na prelaz Vršič.

Jezeri sta za potrebe turizma urejeni ob sotočju Male in Velike Pišnice. Ob sotočju je še manjši naravni kanjon in nekoliko skrita Hidroelektrarna Kranjska Gora.

Okoli Jasne so speljane sprehajalne poti, svoj začetek pa ima tu tudi po potresu leta 1980 zapuščena gozdna pot po dolini Male Pišnice.








No, sam sem si prišel pogledat predvsem najnovejše pridobitve jezerc, to so pomoli in stolp. Morda se vrnem poleti s SUPom? Jasno, če se bom naveličal katere druge mrzle vode...



Racman, ki mu ni ravno jasno, kaj se je zgodilo z vodo. "Sicer sem slišal, da je voda v Sloveniji večinoma trda, samo tako..."





Zelenci



Zelenci so izvir Save Dolinke v bližini Kranjske Gore. Tu na dnu dva metra globokega jezera privre na dan voda in iz tega jezera odteka in izvira reka Sava.


Zelenci so danes naravni rezervat in so zaščiteni v Naturi 2000.




Jezerca so močne zelene barve. Voda ima stalno temperaturo 5 stopinj.




Zima, kot je letos je poskrbela, da je edin led na poteh, ki vodijo skozi rezervat.



Podvodni brbotajoči vulkančki. Tako se napaja mokrišče.



Zelenci, ki predstavljajo prvi izvorni krak najdaljše (219 km) slovenske reke Save, so pravzaprav drugi izvir poniknjenega potoka, imenovanega Nadiža, ki izvira blizu planinske koče v Tamarju in večji del doline teče pod gruščem.

Gornjesavska dolina je nastala zaradi tektonskih in ledeniških delovanj (izpod Jalovca, Ponc in Mojstrovke je drsel Planiški ledenik, ki je s seboj prinesel velike količine grušča). Največji nanos grušča je na lokaciji današnjega Podkorena, ki je zajezil reko Savo in ustvaril Korenško jezero, katerega ostanek sta jezerce Zelenci in močvirje Blata.



Ob jezercu je opazovalnica, od koder lahko mirno nadleguješ ptice in zalezuješ druge opazovalce.


Mirna voda, ki se lenobno vije po travniku, sčasoma postane ena od velikih rek, ki se v Beogradu izlije v Donavo.


Stegovnik


Planinsko društvo Kranj smo imeli v letnem planu izletov tudi turo v neznano. V mislih sem imel več različic, ki bi jih lahko prilagajal glede na vreme in snežne pogoje, letos pa zima nekako še ni pokazala svojega pravega obraza. Tako so me nekaj ur pred odhodom prepričali, da je Stegovnik prava izbira.

Tokrat smo za izhodišče izbrali dolino Kokre, oziroma gostilno Kanonir. Od tam smo se povzpeli na sedlo med Tržičem in Jezerskim. Tu je včasih tekla deželna meja med Koroško in Kranjsko.

Po cesti v smeri Storžiča.


Pot se vije po bujnih gozdovih. Na grebenu je bila nekoč žičnata ograja. Ker je bila to meja med dvema deželama Avstro-Ogrske, so na meji postavili žično ograjo, ki naj bi preprečila jelenjadi, da bi bežala iz lovišča v lovišče. Ostanki te ograje so še vedno vidni, pa čeprav so dežele ukinili že pred sto leti.



Ko smo dosegli greben, smo se spustili na Tržiško stran in se po cesti sprehodili po planini Javornik. Veliki Javornik, ki se pne nad to planino, je med turnimi smučarji in kolesarji bolj znan pod imenom Ženiklovec.



Odpirali so se prvi pogledi na Stegovnik, oziroma Štegovnik.


Gosti gozdovi in temne grape nas pripeljejo do vznožje Stegovnika.



Glavna znamenitost gore je prehod skozi jamo z okni. No, okrog in okrog je kup jam in spodmolov, med tem ko skozi največjo vodi zavarovana pot.



Stegovnik je zanimiv tudi po svoji geološki plati. Gre za enega najstarejših apnencev pri nas, ki je znan po svojih fosilih in mineralih.






Jamska okna



V sami jami smo si vzeli čas za slikanje in stikanja po luknjah.



Pogled skozi stransko okno.

...in pogled na Julijce.




Vršni greben, ki nas pripelje do neizrazitega vrha.



Razgled na vse strani neba, na Julijce, Grintovce, greben Košute in Storžič. Potem pa sestop preko Močnikovega sedla nazaj proti Kanonirju in Kokri. Tako smo spet spoznavali svet pred domačim pragom, oziroma spoznali, da je neznano nekje med Jezerskim in Tržičem.