Letos je pohod po Levstikovi poti potekal v slogu begunske krize in gibanja skupine ljudi. Naše društvo je imelo mini bus, tako da so se gibali sami in kar hitro. Jaz pa s prijatelji po svoje.
Smer "Đrmni". Tokrat še brez "žilet ograje".
Aleš ( na sredini, edini ki ni v rdečem) pije vodo. Ah... (vzdih ponosa na fanta, ki se je vrnil na prava pota). Tokrat je bil na svojem tretjem pohodu, kar pomeni, da je po tednu dni okrevanja hodil skoraj normalno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar