Dražgoše


 Nikoli mi ne bo uspelo pripraviti upokojencev do tega, da bi se na turo realno prijavili. Njim je pač popolnoma samoumevno, da naročim avtobus, ki jih bo čakal, če se oni slučajno odločijo, da bi se tisto lepo jutro podali na turo. Poudarek je seveda na lepem jutru, ker če je jutro grdo, pač ostanejo doma. Tako sem spet dan pred pohodom v Dražgoše odpovedal avtobus in za vsak primer najel kombi. No, ker je bilo jutro bolj tako, smo napolnili kombi in osebni avto. Jasno smo poželi kar nekaj razočaranj nad načinom prevoza, saj bi se gospoda peljala v avtobusu.


 No, iz Podblice smo se počasi povzpeli proti pobočjem Jelovice. Malo sem kramljal z udeleženci, malo slikal in zehal. No glas iz megle. Slišim medveda?


 Tako je! Barbara v spremstvu policije.... No, dobra družba zagotovljena.


 Hja, letos zima res ni tista prava. Posamezne zaplate snega v dolini, pobočja pa so popolnoma kopna. Tudi to, pod Dražgoško goro.



 Betonski spomenik bitki.


 Kaj in kje in zakaj si lahko preberete na povezavi. Dejstvo je, da je šlo za enega največjih spopadov druge svetovne vojne na naših tleh, ki je na simbolni ravni pomemben za rušenje mita o nepremagljivi okupatorski vojski, hudi represiji nad civilnim prebivalstvom, ter rast simbola upora, ki se ga gradi in vzdržuje že 75let. Globalno je spopad preprečil zgolj priključitev gorenjske Rajhu.




 Večino ljudi pride na slovesnost zaradi govora. Letos je bil govornik Saša Vuga



 Kuhanje kave... Joj, kako sem ponosen na čeharjenje...











 Med kozolci Jelovice, na travnikih in med sadovnjaki.


Kam? V nove zarje, ali nazaj v preteklost?

Ni komentarjev: