Dovžanova soteska


 V vročih dneh je dobra destinacija za izlet tudi Dovžanova soteska. Tokrat brez plezalne opreme, pa tudi za fosili in minerali nisva pogledovala.


Ne, bil je zgolj sprehod po dolini, ob reki, ki je tudi v poletni vročini prijetno hladna.



Tako se pa Eva zgraža nad mano.... "Dej že pospravi tole mehanizacijio."

Možnica


Pred časom se je na družabnih omrežjih pojavila fotografija, kako se gospodari pri nas. Eva s koso v roki, jaz pa očitno poležavam... No, slika, ki bi morala slediti je v resnici ta...


telefotoinstastvor



No, taki so bili razgledi na Log ter Mangart iz pašnika pred luksuznem apartmajem Ronke v Možnici.


Taki so letos ti Bovški dnevi. Jaz se spravim na kolo in v kajak, Eva pa rešuje moje logistične težave.


Klepper Bled


Najnovejša pridobitev, Klepper. Star cca 35 let, kar pa niti ni tak problem, saj so nekateri primerki starejši od 100let in še vedno plujejo. No, Eva je bila vseeno skeptična in je počakala, da sem ga sestavil (cca 1ura na soncu) ter ga preizkusil, če slučajno kje pušča. Potem se je dovolila zapeljati...


Test sva delala na Bledu.




Rezultati: Test je uspešno opravljen. Stvar ne pušča. Čas sestavljanja moram zmanjšati na 10minut. Kar je izvedljivo. Manjkajo mi vesla (vsaj primerne dolžine) ter sedeži. Kar se da rešiti z armafleksom... Kajak spravim v avto. Stabilnost je visoka, vodljivost zadovoljiva. Skratka, pridobitev flote. Držimo se osnovnega pravila mornarice, flota se mora vedno povečevati..


Slike so spet nastajale s telefonom....:(

Cerkniško jezero



Cerkniško jezero je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Vsako leto se pojavi na kraškem polju, ujetem med Javorniki na eni ter Bloško planoto in Slivnico na drugi strani. V suhem delu leta jezero izgine, tako da je tu v enem letu moč na istem kraju veslati, ribariti, se sprehajati in kositi travnik!


Jezero se na Cerkniškem polju praviloma zadrži okoli devet mesecev na leto. Navadno se voda razlije po površini dobrih 20 km2, ko pa je vode največ, površina jezera meri skoraj 30 km2. Ko je polno, je Cerkniško jezero največje jezero v Sloveniji.

Cerkniško jezero je prvič omenjeno že v antiki, na zemljevidih Evrope pa se pojavlja vse od 15. stoletja. V njegovo delovanje se je prvi poglobil Janez Vajkard Valvasor, kar mu je prineslo članstvo v londonski Kraljevi družbi. Tu je zibka krasoslovja in terminov, kot sta kraško polje in presihajoče jezero.

Pomen presihajočega Cerkniškega jezera torej daleč presega meje Slovenije. Danes je Cerkniško jezero, skupaj z Rakovim Škocjanom in Križno jamo, razglašeno za mednarodno pomembno mokrišče – Ramsarsko območje, zaradi pomena za življenje ogroženih ptic pa še za Natura 2000 območje. 



Ko sva prispela na obalo jezera, sva kmalu naletela na ostanek naše družine, ki je imel iste načrte za preživljanje dneva. Veslanje po jezeru. Moj kajak sem posodil očetu, ki je takoj odveslal odkrivati oddaljene obale jezera, midva pa sva zasedla družinski kanu in se odpravila na pomoč očetu kot plavajoča platforma v primerku preobračanja. No, kajakaša jasno nisva ujela, on pa se tudi ni prevrnil, saj če ne veš, kako nestabilen je čoln, potem se nekako ne obrne...


No, kanu ima nekaj prednosti. Ker je tako stabilen, omogoča boljše razglede. Glede prenašanja ter hitrosti, pa je druga zgodba.


Potem sem se v kajak spravil sam. Ko zaveslaš po tako velikem jezeru, doživiš poseben občutek svobode. Hitrost, predvsem pa odzivnost, da odpluješ in raziskuješ oddaljene obale in zalive jezera. Neslišnost ti da možnost, da se približaš pticam in živalim, brez da bi one opazile tebe.


Zavetje pred sunki vetra najdeš tik ob trstičju.



Žabji pogled... Skrit v trstičju.



Velikost jezera in igra oblakov, ki jih je veter preganjal nad planotami Notranjske.





Tabor družine Sušnik... V zagovor, naš je samo Zeleni Zmaj, vijola plovilo očitno pripada lokalcem...


Cerkniško jezero je nekaj posebnega. Ironija je bila, da sem ravno takrat bral Sobotno prilogo in v njej intervju Vesne Milek. Marko Pogačnik, umetnik in zdravilec zemlje trdi, da jezero predstavlja nek antipod urbani Ljubljani. No, vedno, ko zavijem na obale jezera, se počutim dobro. Se sprostim in uživam v miru in v razmišljanju. Jezero ima nekaj posebnega...


Rakov Škocjan


Pomladni dnevi so kot nalašč za obisk gozdov Notranjske. Kajak na avto ter v akcijo. Ko zapustiš avtocesto, opaziš katastrofalne posledice žledoloma. Tam, kjer so bili nekoč gosti gozdovi smrek, danes vidimo samo posamezna drevesa listavcev, ki so preživela, ter poganjke mladih dreves, ki imajo sedaj dovolj svetlobe za hitro rast.




V Rakovem Škocjanu je sedaj lepo urejena sprehajalna pot, ki vodi med znamenitim Velikim in Malim naravnim mostom. Ideja, da so poti potresene s sekanci, je res dobra. Sedaj so poti mehke in udobne, senca pa je precej bolj redka, tako da že malo sonca poskrbi za toploto in svetlobo.


Veliki naravni most.






Sprehodi po parku. Dolina je bila zaščitena kot krajinski park že leta 1949.






Kraški izvir. Zanimivo je, da so v preteklosti tu stale žage. Ostanki zidov in rak so še danes dobro vidni.








Selfi raziskovalcev.


Mali naravni most



Reka Rak, preden ponikne v Tkalca jami, tik ob Velikem mostu. S tem izgine najkrajša reka v Sloveniji nazaj v podzemlje.


Rakov Škocjan je odlična ideja za kolesarki izlet po gozdovih, ali pa zgolj za nedeljski sprehod pod krošnjami. Vsekakor spregledana destinacija za umik v mir in neverjetno naravo.